Sirček, cimet in viski

Po predolgem času, lepo pozdravljeni! ;)
Žal nam je New York vzel več časa kot smo pričakovali, tako da enostavno nismo mogli pisati bloga sproti, saj smo bili preutrujeni. Ker se je tam zgodilo ogromno stvari bodo tudi objave za NYC prispele malo kasneje, saj si bomo vzeli čas in napisali vse tako kot se zagre (če ne ni fore, bi rekla Hana). :D

Torej, spustimo NYC in nadaljujemo po našem odhodu.

Zaradi neizmerne žalosti, ker smo morali zapustiti začarano prestolnico New York, smo se na poti do našega naslednjega izbranega mesta, Philadelphie, morali ustaviti v nakupovalnem centru Jersey Gardens. Tako smo svoje misli vsaj malo preusmerili in se delno zamotili z ženskim najljubšim opravilom, nakupovanjem seveda. ;)
Pozno zvečer, kot nam je to v navadi, ker se vedno držimo ure in ne zamujamo čisto nič(i feel sarcasm :D) smo prispeli v Philly, kjer sta nas že ob prvem snidenju nadvse prisrčno sprejela in nasmejala Kelly in njen bratranec; oba sta se vrnila iz barov.
Dokaj naspane nasje naša gostiteljica naslednje dopoldne odpeljala na klasični branch, nato pa je prevzela vlogo vodičke in nam razkazala mesto.
Večji izziv nam je predstavljalo stopnišče art muzeja, znano po boksarju Rockyju, katerega smo normalno da pretekli in fotografiranje v 'no swimming' fontani. Sprehod po obludeni ulici s hišami, posutimi z mozaiki tisočerih ogledal (in ostale krame) nam je zares prijal, to govori že dejstvo, da smo se kasneje še 2x vrnili sem.
Večerni plan 'gremo ven' pa se je spreobrnil v kulinarični večer fantov in igro kart ter ugank, res čudno. Ker nam je družbo delal Fireball (verjetno smo odkrili novo najljubšo pijačo), se je druženje zavleklo pozno v noč, Rok pa ga je popestril celo s plesnimi gibi in svilnatim petjem, katerega smo me težko pričakovale že najmanj tri dni (končnoo :D).
Noč smo zaključili fenomenalno, v jutru pa smo se poslovili od Kelly in njenih prikupnih malih sosedov, za katere mislim, da smo predstavljali pravo malo atrakcijo te dni in nadaljevali našo pot na podeželje. Obisk mesteca amišev, Lancastra, je v nas pustil poseben, ne tako vsakdanji pečat. Kočije na cestah, družine s po petimi otroki, stara oblačila, ročna obrt, hišice brez moderne tehnologije in sama refleksija 18.stoletja so nas navdali z občutkom življenja v filmu. Potovanje skozi čas nazaj, bi rekla. Zanimiva izkušnja, ki nam je zares dala misliti o vrednotah in samem smislu sobivanja in funkcioniranja dveh tako različnih subkultur.
Z novimi vtisi in vprašanji, ki so se pletli po naših glavah, smo pozno zvečer utrujeni zaspali v novem domu na obrobju Washington DCja.

-A

looking like hobos but who cares, cause we are all Rockies

Odbojkaš naj bo! #amish

Knedli na plaži

In uspelo nam je! Ne ravno zgodnje, temveč dokaj solidno jutranje prebujanje. Hiter klepet ob kavi z Mio, ki nam je pripravila kar nekaj lepih tipov za današnjo pot in ob 10ih smo že bili na poti proti Long beachu, eni izmed lepših peščenih plaž (polni školjk) na polotoku Cape Cod, kjer smo si povsem v našem slogu 'yes we can' privoščili oz. pripravili zajtrk. Ker mora nekdo enostavno držati starostno povprečje v naši skupini, sta se Rok in Matej odločila, da se ne gresta kopat (dame), nam trem pa ni bilo potrebno reči 2x in kot nam to seveda ni v navadi, smo si našle novega prijatelja - trampolin v vodi. Ker je deloval precej osamljeno, smo sklenile da mu verjetno malo družbe ne bi škodilo in si ga prisvojile za kratek čas. Such fun! :)
Ambicioznima mladeničama na plaži je po dolgem vztrajanju končno uspelo spraviti ven iz vode vse tri in v naslednjem trenutku smo že sedeli v Harviju, namenjeni v Provincetown.
Malo obmorsko mestece na koncu polotoka nas je popolnoma presenetilo s čarobno mavrično obarvanostjo, zaradi česar smo se me tri počutile povsem varno in sproščeno, fanta pa na žalost malo manj. ;D
Čas smo zapravili predvsem v hipi trgovincah ter za nakupovanje barvnih zastavic, poleg tega pa smo čisto pomotoma pristali sredi balkanskega klepeta z zaposlenimi, ko smo šli po kavo - Slovenci, Srbi in Črnogorci; pa smo bili res optimisti, da bomo eni redkih z bivše Jugoslavije na tej strani oceana, a nas presenetljivo ogovorijo na vsakem drugem koraku. :)
Po poti nazaj smo v poskušali najti sipine (uspešno) in tljulne (neuspešno), saj Cape Cod velja za nacionalni park ter se ustavili na lobsterju. Mislm, da ne rabim opisovat podrobnosti, kako je to zgledal in kakšne smo delal s štirimi jastogi na mizi, haha.
Ob vrnitvi smo se zahvalil Mii, ji napisali posvetilo in se podali na 3-urno parti vožnjo do New Havna (vse pohvale šoferju Roku, zelo lepo zna zapet Tarzana - Phil Collins :D). Vsi utrujeni smo bilo tokrat kar hvaležni za nastanitev v hotelu in rea ga ni boljšega filinga kot tuširanje ob koncu dneva, fact! Ampak ja, ne bi bili mi in ne bi bilo zabavno, če ne bi naredili rezervacijo za 4 in 'prešvercali' 5.osebo - ker pač lahko. ;) Tako, da smo sestavili celo formacijo sprehodov mimo recepcije, na koncu pa se noben niti ni zmenil za nas, tako da nas je bilo na koncu v sobi res 5, brez težjih podvigov. ;)

-A

Informativni dan na Harvardu

Spet pozdravljeni vsi skupaj! Se opravičujemo za tele zapoznele objave, ampak se trudimo po najboljših močeh najti vsaj 1 urico na dan za pisanje bloga, to pa ni ravno najlažja naloga.
No, danes je na vrsti za opis četrtek. Za nas se je ta dan pričel precej zgodaj, pravzaprav kar ob polnoči, ko smo se usedli na bus za Boston.  Dogajanja na busu raje ne bom opisovala, saj bi bilo to le neskončno jamranje nad neudobjem, histeričnim otroškim jokom in čakanjem na meji med Kanado in ZDA. Tam so nas strpali z avtobusa, postavili v kot neke sprejemne sobe ter nas drugega za drugim klicali k sebi in spraševali po našem namenu vstopa v državo, naslovu, kjer bomo živeli in tud sicer vprašanja, ki bi jih lahko drugače imeli za precejšnje vdiranje v zasebnost posameznika. Kakorkoli že, nekako smo prispeli do centra Bostona,vmes skoraj ostali brez nahrbtnikov, ker so nam jih že odnesli z busa ter se z voznikom nato le dogovorili, da nas odpelje prav do letališča. Tam smo se nato takoj odpravili na drugo stran terminala, kjer se nahaja poslovalnica Alamo pri kateri smo rezervirali rent-a-car. Seveda nas je tukaj pričakal nov izziv - dopovedati tamkajšnjim zaposlenim, da nam je bilo receno, da imamo v placilu ze vkljuceno zavarovanje za šipe, ogledala blabla. No, na koncu smo, po pogovoru s slovensko poslovalnico prek skajpa, ugotovili, da tega zavarovanja nimamo ter doplacali teh 100eur (z upanjem, da jih v Sloveniji dobimo nazaj; Alamo, če berete tole, hitr nakazat denarnam na račun!!). In končno je prišel čas, da si izberemo naš "standard SUV" avto, ki naj bi bil, po besedah punce za pultom premajhen za vseh nas 5. Seveda nam je bilo kmalu jasno, da Američani na velko pretiravajo, saj bi naš Harvey, Ford ... po slovenskih avtocestah prepeljal celo vojsko romunskih delavcev, lol.

 Kot carji (ali pa lokalni dilerji-odvisno, kako vzameš zatemnjene zadnje šipe avtomobila) odpeljali z bostonskega letališča proti Cambridgu. Ja, tistemu Cambridgu, kjer se nahaja najslavnejša in tudi baje najboljša univerza na svetu - Harvard. Me was so excited!!! Ker smo, kot se za nas spodobi, zamudili prvi voden ogled po campusu Harvarda, smo se kar priključili neki večji skupini. Sledili smo jim skozi vrata do dvorišča študentskih domov (malo jačih!) In prisluhnili  študentu, ki jim je razlagal o šolskih slavnostnih plesih, pa o večerjah s profesorji ter celo nekaj o učenju med študijskim letom. No, po nekaj minutah smo ugotovili, da so okoli nas sami 17,18-letniki ter njihovi starši, ki so se verjetno zanimali za vpis na Harvard v prihodnjem šolskem letu. Opla! Kakorkoli,  kasneje smo odšli tudi na pravi "free Harvard Tour" in diplomantka angl. In umetnostne zgodovine,  seveda s Harvarda,  nam je razkazal celoten kampus .  Ob tem smo izvedeli,  kje so v svojih študentskih letih bivali J. F. Kennedy,  Natalie Portman ter Al Gore,  G.  Busha pa očitno raje ni omenila... Pogledali smo si tudi preddverje dvorane,  kjer sicer jedo bruci, in ki je služila kot navdih za Veliko dvorano pri Harryju Potterju. Poleg tega pa tudi akustično najbolj dovršen prostor (kjer je nastopala recimo Lady Gaga), cerkev, ki služi za verske obrede študentov prav vsrh veroizpovedi ter kip Johna Harvarda, ki to pravzaprav ni, ker nihče pravzaprav ne ve, kako natančno je izgledal. Oh, those Americans...
Po zaključku vodenega ogleda je bilo vseh pet popolnoma očaranih in z Uršo sva se ob višku adrenalina izmuznili celo v dorm prvih letnikov. No, ne za dolgo, ker naju pač ni prav težko opaziti.
 Da se bomo, ko bomo seveda sprejeti na Harvard, primerno zlili z okoljem, smo si kupili tudi majce, čemur je, kako presenetljivo, sledil fotošuting (slike v nadaljevanju) in nato smo se, po dolgem in napornem intelektualnem dnevu, usedli v avto in se počasi (zelo zeloo, 10km/h zelo) skozi prometne zamaške Bostona in njegovega predmestja odpeljali proti Cape Codu. S par-urno zamudo smo le zapeljali na dovoz pred Miino hišo. Mia je 50-letna couchsurferka, ki nas je prijazno sprejela za eno noč in nam tisti večer ob kozarcu pripovedovala zgodbe v zvezi s couchurfingom, Kennedyji (ki še vedno živijo na Cape Codu), tjuljnji in še in še. Tako smo odšli spat prijetno utrujeni, polni pričakovanja, kaj bo prinesel naslednji dan.

Take care xx

Hana

"Yes we CAN...but it takes some time, though"

- Je rekel Rok. Pa se kako res je! Nasa jutra v Montrèalu namrec niso bila prav nic produktivna. Zbujali se ob osmi uri zjutraj, od doma pa se odpravljali okoli enajstih. Zajtrkovali smo prav uzitkarsko in se nismo dali prav prevec motiti. Lajf je carski!

 Po zajtrku smo se z Markom odpravili na Mount Royal. Tako blizu, a tako dalec. Mark je o tem hribcku pripovedoval kot, da se bomo povzpeli na najvisjo goro in zagledali sneg, na koncu je bil tale Mount Royal en malce bolj poseljen Roznik na katerega se lahko pripeljes s Trolo. Kakorkoli, razgled...razgled je bil pa velicasten. Z razgledne ploscadi se je videl cel downtown, tam je stal piano, na katerega nam je Mark kasneje zaigral nekaj pesmi, izvedli smo se en indie fotosuting (kakopak) in se prav pocasi odpravili nazaj dol.

Ob vznozju smo si ogledali stadion McGill univerze, kar je povzrocilo nadaljno enourno debato o solskih sistemih, kaj hocemo, cesa ne maramo in visokoletecih nactih petih zmedenih, dvajsetinnekaj letnikov. Pot nas je potem zanesla proti Mile End-u, nekaksni hipsterski raj, sosesko polno kul lokalov, trgovin z vinilkami in carskimi knjigami. V isti sosedki najdemo tudi ortodoksne zide in bagelse, slednje si, seveda, tudi privoscimo skupaj z lososovim namazom. Nom, nom in ni jih vec. Bagelse smo morali tudi nekako poplakniti, zato smo se odpravili v lokal na kavo in sok. Sledil je vsesplosen direndaj, ki se je koncal na odru, z nekaksnim impromtu wannabe koncertom. Bili smo na pravem mestu ob pravem casu, saj je pod odrom ravno takrat sedel ata, pripravljen na zabavo. Prelevil se je v vlogo fotografa, mi pa smo  se prelevili v cisto prave rock zvezde in nastalo je kar nekaj zanimivih fotk in spominov

kr indie nam rec

Med pohajkovanjem po tej celini vsak dan spoznamo veliko ljudi in cisto noben nas ne razocara. Pricakovali smo nekaksno aroganco, vendar so ljudje odprti in si zelijo izvedeti cim vec o nas in nasi drzavi; smo postali pravi ambasadorji dezele na soncni strani Alp. Sledil je potep po ulicah, ogledovanje znamenitosti, preckali smo Parc La Fontaine in se znasli v lokalu, kjer smo preozkusili tipicno montrealsko jed: La Poutine (porcija cca 7$, zadostuje za dve osebi). Potem, ko smo se spet okrepcali smo se podali proti domu, na hitro spakirali (no ja, eni malce bolj hitro, eni manj :)), pospravili svinjak, pripravili gratinirane skutine palacinke za slovo od Marka, se poslovili, skocili v taksi in se ob mogocnem ognjemetu - Kanadcani namrec v zrak zmecejo kar nekaj kg smodnika na teden, kar tako, za zabavo, vsako sredo in soboto - odpeljali avtobusni postaji naproti. Mi ni treba dvakrat poudarjati, da smo bili konkretno napakirani in dodobra zmatrani, zato norcij na terminalu kar ni zmanjkalo, tako kot vedno :).

Lep pozdrav iz avta, na poti iz Hyannisa v New Haven, s Siddharto v zvocnikih,

Ursa

Mesto mavrice

Bonjour! Za zacetek se opravicujemo za dvodnevno zamudo, se vedno zivi in zdravi in se vedno po svetu hodimo nasmejanih obrazov. S Hano to objavo piseva na avtobusu na poti v Boston, za nami je ze carinska kontrola in v dokumentih ze imamo zig ameriske drzave, bolj podrobno pa drugic.

V torek smo dan zaceli z zajtrkom, kosmici in jogurtom in se prav pocasi, kot je v nasi navadi, odpravili v mesto. Mark nam je narisan izjemno podroben zemljevid, ravno toliko, da smo nasli turisticno agencijo in se zatem odpravili raziskovanju montrealskega downtowna z zemljevidi v roki naproti. Takoj, ko smo izstopili iz metroja nam je v oko padla visoka zgradba in srce nam ni dalo, da se ne bi odpravili naravnost vanjo. Notri pa sok! Drsalisce!!! Meni so se zasvetile oci in ze sem bila pri pultu in sprasevala o ceni, pa je bilo le to zal predrago. Bomo drsali v Torontu :). Po vsakem dezju pa posije sonce, nase sonce so bila vrata dvigala, katero nas je odpeljalo v 42. nadstropje, tako da je Hana imela kar ornk tezave z izenacevanjem pritiska v usesih. Ko smo prispeli v zgornje nadstropje in videli ljudi v oblekah, pa se nam je posvetilo, da to mogoce ni ravno prostor za nas. Vseeno smo gospo v pisarni vprasali, ce bi bila kaksna moznost, da si iz ene izmed njihovih pisarn ogledamo malo jaci razgled. Zal neuspesno, kdo bi si mislil, res sokantno.

 Zgradbo Le 1000 smo zapustili polni navdusenja in se odpravili na kavo v Tim Hortons, naso stalno postojanko zadnje dni (lahko bi nam podarili kartico zvestobe haha) - Anja in kava sta pac match made in heaven. Ob kavi (2$), smo sestavili nacrt za nas nadaljnji pohod po mestu, od starega dela Montreala (staro pristanisce Vieux Montreal, ki je bilo v 18. Stol. Eno izmed najpomembnejsih severnoameriskih pristanisc) pa do predmestja in cerkve z najlepsim razgledom, Oratoire Saint Joseph. Vmes smo si pogledali Palais de Congres (kjer smo opravili manjsi indie fotosuting, as per usual), Basilique Notre Dame, City Hall in trg pred le to, McGill university, staro univerzo, katero bi vsi z veseljem obiskovali, Latin Quartier, kjer smo si prioscili susi in si dovolili malo se zgubiti po montrealskih ulicah.

 Pot nas je pripeljala do Place des Arts, kjer smo se vsi v trenutku prelevili v navdusene otroke. Na trgu se je namrec odvijal neke sorte festival in labirint, vrtiljak, photo booth, predstave s klovni so nas na trgu zadrzale debelo uro. Ob nasem fotosutingu smo od fotografa ("I accept it or I denny it, embrace yourself, I could work with that"- predstavljajte si vasega stereotipicnega fotografa pa mate sliko :)) izvedeli, da se zvecer na odru odvija drag queen show, pa smo mu obljubili, da se takrat vrnemo :).

 Spet na metro in do predmestja, kjer nas je cakala misija "najdi Oratoire Saint Joseph". Kakor navaja romarsko pravilo, sva s Hano seveda po kolenih premagale tretjino stopnic, Bog pozegni! Ko pa smo koncno prilezli do vznozja cerkve, nas je pricakal precej neverjeten razgled na Montreal s soncnim zahodom v ozadju (Matic Mestek, dobis slike!!). Zatem smo, kljub temu, da je bogi Rok bil naajbolj mozno bolan, smo ga uspeli prepricato, da je z nami odsel na Place des Arts, kjer smo si ogledali drag queen show in preplesavali v ritmih Abbe, Cher in Celine Dion (lol). Rok in Matej sta se odpravila domov nekje na polovici predstave, saj se je Rokovo pocutje iz minute v minuto slabsalo, mi pa smo na trgu, kljub dezju, ostale do konca in se domov vrnile okoli polnoci. Na mizi so nas cakali makaroncki in vecer smo zakljucili s prijetnim pogovorom z Markovim sostanovalcem Alexom. Kr vredu.

Montrèal smo po barvitem dnevu res vzljubili, na vsakem koraku se nekaj dogaja, ljudi ni strah drugacnosti in to vzdusje se cuti ze, ko hodis po ulicah. Montreal je mavricen (na vsakem koraku je dovolj roza barve in mavricnih zastav;)) in caroben, 3 dnevi enostavno ne bodo dovolj in s tezavo ga bomo zapustili. 

Z zdruzenimi mocmi, ob dveh zjutraj, na kanadsko-ameriski meji, 

Hana in Ursa

(Slike pa, ko pridemo do racunalnika ali napolnimo tablico :)).

Razmisljanja ob 2:30

Ker boste morali malo dlje cakati na opis dneva, midve sva pa zmatrani in mava zablokirane mozgane imava za vas bonus prispevek.

Seznam najslabsih obcutkov

1) Ko hoces it na wc kakat pa lulat, pa je zamasen in si ne upas.  

2) Ko cel dan hodis pa se ti kratke hlace drgnejo ob stegna (zajebi thigh gap). 

3) Ko je pred tabo dolga voznja, ti pa sedis na ful neudobnem sedezu. Najbolj na svetu, sto miljonov, najbolj. 

4) Ko je cel bus ze nazaj iz kontrole in caka eno babi. 

5) Ko je Markovih pet minut pol ure. So close, so cheap, so good. 

6) Ko pricakujes, da se bos lepo poslovil od sostanovalca, pa ga ni doma. 

7) Ko mislis, da si zgubil denarnico/passport pa jo/ga isces v taxiju na poti na avtobusno postajo. 

8) Ko pozabis, da imajo oni taxe pa tipe in te na koncu racun na rit vrze. 

9) Ko ne postudiras tujega tusa in se tusiras s kropom. 

10) Ko se ti zaradi nepricakovanega dezja  zmoci nahrbtnik in passport. 

11) Ko je vsako pivo, drago pivo. 

12) Ko se 5 ljudi zjutraj odloci, da bi jedlo kosmice z mlekom, mleka pa glih za en deci. 

13) Ko ugotovis, da so kanadcani ful nerazgledani pa te sprasujejo, ce mas svoj jezik pa kok mest imamo pa ce smo vsi bratranci (valda v Slo nas je 20, od tega pet v Kanadi), pol ti pa se rece, ce mu loh poves kratko zgodpvino Slovenije. Valda, a zacnem pri potocki zijalki al rimljanih?

14) Ko pridemo nekam, kjer je wifi in smo vsi na telefonih. 

15) Ko nimas hotela, navkljub temu, da so ti ga zagotovili in je ura polnoci, podzemne pa zaprte. 

Dost negativizma za dons. 

Lep pozdrav iz avtobusa, nekje med Montrealom in Bostonom, 

Hana in Ursa

P.s.: drugac se mamo ful fino, ampak noc dela svoje :)

Kaki in mango

Kljub optimističnim napovedim o zgodnjem vstajanju nas je jet-lag vseeno dotolkel bolj kot smo si predstavljali. Po (pre)počasnem prebujanju v sončen dan smo z Markom skovali okvirne načrte za prvi pravi montrealski dan, še preden pa smo se jih dobro lotili, nas je Rok podučil o barvi njegovega hip 'outfita' - vsaka roza barva pač ni zgolj roza, ampak denimo mešanica eksotičnih odtenkov kakija in manga!

Z eksotiko pa smo nadaljevali tudi skozi dan, ki so ga najbolj zaznamovali nakupi in iskanje sestavin za Markove visokoleteče kulinarične podvige, ki si jih je zadal, da bi nam kar najbolje predstavil multikulturno kanadsko kulinariko. Dopoldanski 'shopping spree' je vključeval obisk odlično zadolženega supermarketa, kjer je bilo vseeno dobro kavo težje najti, kot smo si na začetku predstavljali, trgovine z organsko pridelanima sadjem in zelenjavo in mesnico, kjer bi naj prodajali najboljše meso v mestu. Kanadske trgovine so sicer seveda zelo dobro založene, a Kanadčani ne kupujejo vseh živil zgolj v enem supermarketu, temveč se radi odpravijo v specializirane manjše trgovinice in so zato pripravljeni porabiti veliko časa - in tudi mi smo ga!

Zajtrk se je zato spremenil v obilni in tipično kanadski 'brunch', ki je bil sestavljen iz pečenega sladkega krompirja, ocvrte slanine, umešanega jajca s sirom, melone in - nepričakovano - pečene banane, ki jo je Mark postregel z odlično domačo ketchup omako.

Po okrepčitvi smo se končno odpravili na raziskovanje mesta ali bolje rečeno njegovih zelenih predelov. Za začetek smo prečkali bližnji park, kjer so nas navdušile prikupno radovedne in neboječe veverice, nato pa smo se kmalu zašli na eni izmed glavnih  montrealskih ulic, Saint Catherine Street, del katere je spremenjen v peš cono in je središče živahne LGBT skupnosti ter jo domačini imenujejo Le Village. Čas za prvi skupinski fotošuting! 

Po vožnji z metrojem, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in ga odlikujejo velike ter zračne postaje, modernistični arhitekturni izraz, številne umetnine ter je tretji največji sistem podzemne železnice v Severni Ameriki (za New Yorkom in Ciduad de Mexicom), nas je čakala hoja po ulicah, ki za poptnika kljub številm majhnim trgovinicam, zasebnim galerijam in kavarnam hitro postanejo podobna drugi kot jajce jajcu. Ulični sistem je kljub evropskim koreninam urejen v strogo ortogonalno mrežo, a trgov, parkov in razvejanih srednjeveških ulic navajenemu Evropejcu je takšna ureditev bolj konfuzna, kot bi si lahko predstavljali.

Preden smo dosegli zeleni predel ob rokavu Fleuve Saint-Laurent, kamor smo bili namenjeni, je bil čas za šoping - 2. del. Tokrat smo po marketih in trgovinicah iskali delikatese za piknik o vodi. Poleg arabskega humusa in mediteranske paradižnikove omake, v katere smo pomakali krekerje je seveda bilo rdeče vino logična izbira, a smo hitro ugotovili, da je kljub številnim vinogradov, ki jih premore Kanada, vino precej drago in pogosto uvoženo iz Evrope, Avstralije ali Južne Amerike.

Očitno je piknik ob vodi zelo dobro vplival na naše razpoloženje, saj je Urša s svojimi broadwayskimi pevsko-plesnimi vložki med našim pohajkovanjem ob kanalu sprožala salve smeha in nas vse spravila v odlično voljo. Seveda nismo ostali neopaženi, a radovenih pogledov smo se v teh dneh že navadili.

Pozno popoldanski povratek nazaj proti domu je zaznamoval im-promptu klavirski koncert na ulici (uživali smo v filmski glasbi Yanna Tiersna), na koncu pa smo še pokramljali s pianistom. Montrealčani na vsakem koraku dokazujejo, da so Kanadčani prijaznen, zgovoren in vljuden narod.

Prišel je večer in z njim novi Markov kulinarični projekt. Tokrat smo združili moči v pripravi eklektične kombinacije doma pripravljene italijanske pice in svežih vietnamskih spomladanskih zavitkov z škampi, mangom in meto. Eksotika, ki je napovedovala pester večer! Ta res ni razočal. Ob aromatičnem kanadskem pivu (dodajajo mu precej več hmelja, kot smo Slovenci navajeni pri domačem Unionu in Laškem) so se razvili zanimivi pogovori z Markovimi sosedi o Sloveniji, Slovecih in tem, da kljub naši majhnosti nismo vsi bratranci in sestrične. Glavni akter tokratnega večera pa je bil zopet Rok, ki je z nepredvidljivo smešnimi izjavami začinil ne le jutro, temveč tudi večer. Roza pač ni roza, ampak barva kakija in manga!

Matej